Kazalo
34 odnosi: Apoptoza, Artritis, Astma, Avtoimunska bolezen, Bakterije, Celična adhezijska molekula, Celično jedro, Celica, Citokin, Crohnova bolezen, Dejavnik tumorske nekroze, Dimer, Gen, Glive, Imunski sistem, Interlevkin, Kemokin, Levkocit, Okužba, Prepisovalni dejavnik, Prirojena imunost, Proteasom, Rak (bolezen), Receptor (biokemija), Retrovirusi, Sepsa, Stres, Tolični receptor, Ubikvitin, Ubikvitinacija, Virusi, Vnetje, Vretenčarji, Zajedavstvo.
- Prepisovalni dejavniki
- Programirana celična smrt
- Zasvojenost
Apoptoza
jeter; s puščicami so označene celice v različnih fazah apopotoze Apoptoza (grško: apó – »od, iz« + ptosis – »padanje«) je eden od tipov programirane celične smrti.
Poglej NF-κB in Apoptoza
Artritis
Artrítis (iz grščine arthro- – sklep + -itis – končnica, ki označuje vnetje) pomeni vnetje enega ali več sklepov.
Poglej NF-κB in Artritis
Astma
Ástma ali nadúha (grško-άσθμα) je kronična bolezen dihal; stalno vnetje dihalnih kanalov (bronhijev) vpliva na pretok zraka v pljuča in iz njih ter s tem povzroča oteženo dihanje.
Poglej NF-κB in Astma
Avtoimunska bolezen
Avtoimunska bolezen je bolezen, ki je posledica pretiranega odziva imunskega sistema na celice, lastne organizmu.
Poglej NF-κB in Avtoimunska bolezen
Bakterije
Baktêrije ali cepljívke (znanstveno ime Bacteria) so velika skupina enoceličnih mikroskopskih živih organizmov, z razmeroma preprosto celično strukturo brez celičnega jedra in brez organelov, kot so mitohondriji ali kloroplasti.
Poglej NF-κB in Bakterije
Celična adhezijska molekula
Celične adhezijske molekule (CAM) so skupina beljakovin celične površine, ki skrbijo za medsebojno povezovanje (adhezijo) sosednjih celic in celic z zunajceličnim matriksom (medceličnino).
Poglej NF-κB in Celična adhezijska molekula
Celično jedro
Skica tipične živalske celice, s prikazanimi subcelularnimi gradniki. Organeli: (1) jedrce (nukleolus) (2) jedro (nukleus, karion) (3) ribosom (4) vezikel (5) zrnati endoplazemski retikulum (ER) (6) Golgijev aparat (7) citoskelet (8) gladki ER (9) mitohondriji (10) vakuola (11) citoplazma (12) lizosom (13) centrioli V celični biologiji je jedro, imenovano tudi nukleus ali karion, z membrano obdan organel, ki ga najdemo v večini evkariontskih celic.
Poglej NF-κB in Celično jedro
Celica
Celice epitela, obarvane za keratin (rdeče) in DNK (zeleno). Célica (tudi célula; latinsko cellula - sobica) je osnovna gradbena in funkcionalna enota vseh živih organizmov.
Poglej NF-κB in Celica
Citokin
Citokini so beljakovine z majhno molekulsko maso, ki delujejo kot posredniki med elementi imunskega sistema.
Poglej NF-κB in Citokin
Crohnova bolezen
Endoskopski posnetek obolelega črevesa. Crohnova bolezen ali regionalni enteritis spada med kronične vnetne črevesne bolezni, kar povzroča konstantno ponavljajoče trebušne krče in diarejo; najpogosteje se pojavlja na spodnjem delu tankega črevesa, pojavlja pa se tudi na debelem črevesu, najprej v zadnjiku in na koži, ki ga obkroža, sicer pa lahko bolezen zajema celotno področje prebavnega trakta, torej od ust do zadnjika.
Poglej NF-κB in Crohnova bolezen
Dejavnik tumorske nekroze
Prikaz TNF (model s trakovi) Dejavnik tumorske nekroze, tumor nekrotizirajoči faktor (TNF) ali kahektin (poimenovan tudi dejavnik tumorske nekroze alfa (TNF-alfa), saj je starinsko poimenovanje limfotoksina tudi dejavnik tumorske nekroze beta) je citokin, ki ga sproščajo aktivirani makrofagi.
Poglej NF-κB in Dejavnik tumorske nekroze
Dimer
karboksilnih kislin pogosto najdemo v plinastem stanju. Dimer (di-, "dve" + -mer, "deli") je oligomer, ki je sestavljen iz dveh strukturno podobnih monomerov, povezanih z vezmi, ki so lahko bodisi močne bodisi šibke, kovalentne ali medmolekulske. Izraz homodimer se uporablja, kadar sta molekuli enaki (npr.
Poglej NF-κB in Dimer
Gen
spajanja izrežejo: protein kodirajo le eksoni. Diagram označuje kot gen regijo okrog 40 baznih parov. V resnici je večina genov več stokrat daljša. Gen je umestljiva regija genomskega zaporedja in ustreza enoti dedovanja s pridruženimi regulatornimi regijami, prepisljivimi regijami in/ali drugimi regijami funkcionalnega zaporedja.
Poglej NF-κB in Gen
Glive
Glive (znanstveno ime Fungi) spadajo v domeno Evkarije in so eno izmed kraljestev živih bitij.
Poglej NF-κB in Glive
Imunski sistem
nevtrofilca pri požiranju bakterije antraksa (''Bacillus anthracis'') Imúnski sistém je organski sistem, sestavljen iz specializiranih celic, organov in procesov, ki nadzorujejo organizem in ga varujejo pred patogeni.
Poglej NF-κB in Imunski sistem
Interlevkin
Interlevkini so skupina citokinov, ki jih izločajo zlasti makrofagi.
Poglej NF-κB in Interlevkin
Kemokin
Kemokíni so kemotaktični citokini majhnih molekul (8–10 kD), ki vzbujajo in privlačijo določene vrste levkocitov, njihovo izločanje pa izzoveta interlevkin 1 in tumorje nekrotizirajoči faktor α.
Poglej NF-κB in Kemokin
Levkocit
Levkociti v človeški krvi Bele krvničke, levkociti ali bele krvne celice so krvne celice, ki varujejo telo pred okužbami in tumorji, tj.
Poglej NF-κB in Levkocit
Okužba
Okužba ali infekcija je naselitev mikrobov v gostiteljevem organizmu z namenom izrabljanja gostiteljevih bioloških procesov za lastno razmnoževanje.
Poglej NF-κB in Okužba
Prepisovalni dejavnik
Prepisovalni dejavnik (s tujko transkripcijski faktor) je beljakovina, ki je potrebna za pričetek transkripcije (prepisovanja), vendar ni del polimeraznega kompleksa.
Poglej NF-κB in Prepisovalni dejavnik
Prirojena imunost
Prirojena (nespecifična ali naravna) imunost je tista imunost, ki je navzoča že ob rojstvu in pri kateri delujejo mehanizmi, ki preprečujejo vstop infekcijskim agensom v organizem, odstranjujejo tuje in potencialno škodljive makromolekule, mikroorganizme ali zajedavce in ne vključujejo imunskega odziva, ampak temeljijo na anatomskih in mehaničnih ovirah, nespecifičnih baktericidnih snoveh kot je npr.
Poglej NF-κB in Prirojena imunost
Proteasom
Proteasóm je ime za velike proteinske komplekse v celični citoplazmi in jedru, ki so sposobni razgrajevati proteine, ki so poškodovani ali celici niso več potrebni.
Poglej NF-κB in Proteasom
Rak (bolezen)
Rák je razred bolezni, za katere je značilna nenadzorovana celična delitev in sposobnost teh celic, da napadejo druga tkiva, bodisi tako, da se neposredno vrastejo v sosednje tkivo (»invazija«) ali pa z migracijo rakastih celic na oddaljena mesta (»zasevanje«).
Poglej NF-κB in Rak (bolezen)
Receptor (biokemija)
Receptor je v biokemiji beljakovinska molekula na celični membrani ali redkeje v citoplazmi ali celičnem jedru, na katero se specifično vežejo telesu lastne snovi (hormoni, živčni prenašalci) ter substance, vnešene v telo (na primer strupi, zdravila) ter posledično povzročijo biološki odgovor.
Poglej NF-κB in Receptor (biokemija)
Retrovirusi
Retrovirusi so kroglasti virusi s premerom od 80 do 100 nm, imajo ovojnico z 8 nm velikimi peplomeri, notranjo vijačno nukleokapsido obdaja ikozaedrična kapsida.
Poglej NF-κB in Retrovirusi
Sepsa
Sepsa je sindrom sistemskega vnetnega odziva, ki ga povzročajo patogeni mikroorganizmi in njihovi toksini v krvi in drugih tkivih ter izzivajo odziv imunskega sistema z levkocitozo ali levkopenijo ter s kliničnimi znaki, kot so hipertermija, tahikardija in tahipneja.
Poglej NF-κB in Sepsa
Stres
Stres je pojem iz psihologije in biologije, beseda je bila prvič uvedena leta 1930.
Poglej NF-κB in Stres
Tolični receptor
z levcinom bogatih ponovitev v strukturi toličnega receptorja (na primeru TLR3) Tolični receptorji ali receptorji TLR (angl. Toll-Like Receptors) so transmembranski receptorji na makrofagih, dendritičnih celicah in drugih celicah imunskega sistema, ki prepoznajo značilne s patogeni povezane molekulske vzorce (PAMP, angl.
Poglej NF-κB in Tolični receptor
Ubikvitin
Molekularna površina ubikvintina Ubikvitin (Ub) je iz 76 aminokislin sestavljen protein, ki ima sposobnost kovalentne vezave, preko lizinskih (Lys) ostankov na druge proteine.
Poglej NF-κB in Ubikvitin
Ubikvitinacija
Proces ubikvitinacije: Encim E1 aktivira ubikvitin, ki se prenese na E2, nato pa se veže na protein s pomočjo E2 in E3 (ubikvitinske ligaze), ki selektivno prepozna primerni protein. Ubikvitinacija je pomembna sekundarna modifikacija proteinov, ki regulira številne procese.
Poglej NF-κB in Ubikvitinacija
Virusi
Vírus je v biologiji zelo majhen patogen, ki se lahko razmnožuje le v živih celicah, saj sam nima celičnih mehanizmov, potrebnih za lastno razmnoževanje.
Poglej NF-κB in Virusi
Vnetje
Vnetje (inflammatio) je lokalna reakcija na poškodbo v tkivu, pri kateri pride do otekline, rdečine, bolečine, povišanja lokalne (in sistemske) telesne temperature in začasne izgube funkcije tkiva.
Poglej NF-κB in Vnetje
Vretenčarji
Vretenčarji (znanstveno ime Vertebrata) so najnaprednejše razvita skupina strunarjev.
Poglej NF-κB in Vretenčarji
Zajedavstvo
človeka. Zajedavstvo ali parazitizem je eden izmed ekoloških odnosov, pri katerem organizem, funkcionalno poznan kot zajedavec ali parazit, drugega organizmu, tako imenovanemu gostitelju, odvzema energijo in/ali snovi, nujne za njegovo preživetje.
Poglej NF-κB in Zajedavstvo