Henrik IV. Nemški in Karlov relikviarij

Bližnjice: Razlike, Podobnosti, Jaccard Podobnost koeficient, Reference.

Razlika med Henrik IV. Nemški in Karlov relikviarij

Henrik IV. Nemški vs. Karlov relikviarij

Henrik IV., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 11. november 1050, Goslar, † 7. avgust 1106, Liège. Henrik IV. je znan po bojevanju s papeži in visokim plemstvom za ohranitev kraljeve in cesarske avtoritete in s tem povezanim romanjem v Cannoso. Rimsko-nemški kralj je postal šestleten. Posvetno in cerkveno plemstvo je znalo njegovo mladoletnost dobro izkoristiti v svoj prid. Takoj ko je petnajstleten zavladal samostojno, je skušal Henrik kraljevemu položaju, nekoliko nespretno in z opiranjem na nižje plemstvo, povrniti nekdanji ugled. Pri tem se mu je uprlo saško plemstvo. Henriku je uspelo zadušiti saški upor, a se je takoj za tem zapletel v spor s papežem Gregorjem VII., ki je Henrika izobčil. Izobčenje je dalo legitimnost nameri najvplivnejših nemških knezov, da kralja odstavijo. Da bi se temu izognil, se je osebno ponižal in šel prosit papeža v Canosso za odpuščanje, ki ga je tudi dobil (januarja 1077). Kljub temu so nemški knezi izvolili protikralja, Rudolfa Švabskega. Kralj in protikralj sta se nekaj let bojevala brez odločitve. Gregor VII. je Henrika ponovno izobčil. Leta 1080 pa je prišlo do odločitve: protikralj je v boju padel, Henrik pa je z vojaškim pohodom v Italijo pregnal Gregorja VII. iz Rima, postavil za protipapeža Klemena III. in se pustil od njega kronati za cesarja. Leta 1087 je dobil Henrik še močnejšega nasprotnika, diplomatsko spretnega papeža Urbana II., ki je z novim elanom nadaljeval Gregorjev boj. Proti njemu Henrik z vojsko, ki jo je ponovno pripeljal v Italijo, ni uspel. Nasprotno, papež je s pozivom na križarsko vojno pridobil večji del evropskega plemstva. Na svojo stran je pridobil tudi Henrikovega sina Konrada, ki ga je malo pred tem dal oče kronati za nemškega kralja. Henrik se tako niti ni mogel vrniti domov, dokler leta 1087 močni Welfi, gospodarji Bavarske, razočarani nad sodelovanjem s papežem, niso prestopili nazaj na Henrikovo stran; Henriku so odprli alpske prelaze in lahko se je vrnil v Nemčijo. V Nemčiji je polagoma spet uveljavil svojo oblast, odstavil Konrada in za svojega naslednika določil drugega sina, Henrika V. Leta 1099 je umrl papež Urban II. in leto za njim tudi protipapež. Cerkvenega razkola ni bilo več in Henrik je iskal pot do sprave. Vendar Urbanov naslednik, papež Pashal II., za to ni imel posluha. Avtoriteta izobčenega kralja je vse boj kopnela tudi v Nemčiji. Leta 1104 ga je izdal še drugi sin, Henrik V., in stopil na čelo bavarskih upornikov. S prevaro je prijel očeta in ga prisilil, da se je odpovedal prestolu. Karlov relikviarij v koru aachenske stolnice Karlov relikviarij v korni dvorani aachenske stolnice je dal narediti kralj Friderik II. Naročen in končan je bil leta 1215, izdelal ga je aachenski zlatar, ko je ded Friderika II.

Aachenska stolnica

Aachenska stolnica (nemško Aachener Dom, angleško tudi Chatedral Aix-la-Chapelle) je rimskokatoliška cerkev v Aachnu v Nemčiji.

Aachenska stolnica in Henrik IV. Nemški · Aachenska stolnica in Karlov relikviarij · Poglej več »

Henrik III. Nemški

Henrik III., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 28. oktober 1016 ali 1017, † 5. oktober 1056, Bodfeld, Harz. Ko je Henrik III. po očetovi smrti leta 1039 zavladal samostojno, je bil dobro izobražen in že izkušen vladar. Že 12 let je (sprva ob pomoči freisinškega škofa) upravljal vojvodino Bavarsko, vodil je že vojsko proti Češki, bil je že izvoljeni nemški kralj, burgundski kralj, vojvoda na Švabskem in kmalu nato tudi na Koroškem. Prenos oblasti je tako potekal mirno, brez zapletov, ne pa tudi vladanje. Pri vladanju se je, tako kot njegovi predhodniki, opiral na cerkvene kneze. Brez predsodkov je sam nastavljal škofe. Pa tudi vojvode je imenoval kar sam, brez volitev in ne da bi se prej posvetoval z domačim plemstvom. Po smrti lotarinškega vojvode Gozela je njegovemu sinu, Gotfridu Bradatemu, dodelil le polovico očetovega fevda. Gotfrid se mu je uprl z vojsko in v spopad pritegnil tudi sosednje plemstvo. Spor se je v presledkih vlekel vse do Henrikove smrti. Podreditev Češke je Henrik dosegel z vojsko; to pa se mu ni posrečilo na Ogrskem. Henrik je obnovil cesarsko oblast v Italiji. Odpravil je cerkveni razkol tako, da je odstavil tri papeže, ki so si lastili pontifikat, in postavil svojega, nemškega papeža Klemena II., pristaša klinijske reforme, ki jo je tudi Henrik podpiral. Papež Klemen II. ga je kronal za cesarja. Henrikov način vladanja je med nemškimi knezi povzročal vse več nezadovoljstva. Med njegovim drugim pohodom v Italijo so proti cesarju skovali zaroto, ki pa je propadla, potem ko sta na hitro, eden za drugim, umrla glavna protagonista (Konrad I. Bavarski in Welf Koroški). Henrikovo razmeroma zgodnjo smrt so mnogi zgodovinarji ocenjevali kot katastrofo, ki je ob šele šestletnem nasledniku, Henriku IV., ki ni imel priložnosti vladarsko dozoreti, pripeljala do investiturnega boja.

Henrik III. Nemški in Henrik IV. Nemški · Henrik III. Nemški in Karlov relikviarij · Poglej več »

Henrik V. Nemški

Henrik V., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 1081 ali 1086, † 23. maj 1125, Utrecht. Henrik V. se je povezal z upornimi plemiči in se z zvijačo polastil očetovega kraljevega prestola, da bi Nemčijo odrešil iz katoliške cerkve izobčenega vladarja. Ko je zavladal, pa se tudi sam ni hotel odpovedati spornemu nastavljanju škofov in opatov. V Rimu je prisilil papeža Pashala II., da ga je kronal za cesarja in da mu je priznal koncesije, ki jih kurija cesarju ni bila pripravljena dati. Zaradi tega si je prislužil izobčenje s strani mnogih prelatov in nazadnje tudi s strani papeža. Cesarsko-cerkveni spor imenovanja škofov in prelatov, ki se je vlekel iz časa Henrika IV., so razrešili šele papež Kalist II. in zmerni nemški knezi, ki so s pogajanji našli kompromis, vsebovan v wormškem konkordatu (1122). Henrik se je s podpisom konkordata rešil izobčenja, ne da bi se moral podvreči sramotilnemu obredu spokoritve. Razhajanje med Henrikom in plemstvom Saške, kjer kralj ni imel več nobene dejanske oblasti, pa se niso poleglo do konca Henrikovega vladanja.

Henrik IV. Nemški in Henrik V. Nemški · Henrik V. Nemški in Karlov relikviarij · Poglej več »

Oton I. Veliki

Oton I. Veliki, saški vojvoda, vzhodnofrankovski kralj, prvi cesar Svetega rimskega cesarstva, * 23. november 912, Wallhausen danes na Saškem - Anhaltu, † 7. maj 973, Memleben, danes na Saškem - Anhaltu.

Henrik IV. Nemški in Oton I. Veliki · Karlov relikviarij in Oton I. Veliki · Poglej več »

Rimsko-nemški kralj

Rimski kralj ali rimsko-nemški kralj je eden od nazivov za vladarja Svetega rimskega cesarstva.

Henrik IV. Nemški in Rimsko-nemški kralj · Karlov relikviarij in Rimsko-nemški kralj · Poglej več »

Staufovci

Staufovci ali Hohenstaufovci (nemško Hohenstaufen, tudi Staufer ali Staufen) so bili dinastija nemških kraljev (1138–1254), ki so vladali v srednjem veku v Nemčiji in tudi v Kraljevini Siciliji (1194–1268).

Henrik IV. Nemški in Staufovci · Karlov relikviarij in Staufovci · Poglej več »