Rodbina Welf in Sicilska zlata bula

Bližnjice: Razlike, Podobnosti, Jaccard Podobnost koeficient, Reference.

Razlika med Rodbina Welf in Sicilska zlata bula

Rodbina Welf vs. Sicilska zlata bula

Welfi so evropska vladarska rodbina, katere člani so bili mnogi nemški in britanski monarhi od 11. Sicilska zlata bula (latinsko Bulla Aurea Siciliæ, češko Zlatá bula sicilská) je odlok cesarja Svetega rimskega cesarstva Friderika II. Hohenstaufna, izdan 26. septembra 1212, v Baslu, s katerim je potrdil dednost kraljevega naslova češkega kralja Otokarja I. Otokar I. je bil povišan v kralja že leta 1198, vendar njegov naslov ni bil deden.

Filip Švabski

Filip Švabski, rimsko-nemški kralj in vojvoda Švabske (1198-1208) iz družine Hohenstaufen, rival cesarja Otona IV., izvoljeni škof škofije Würzburg in zato vojvoda Frankonije (1190-1191), mejni grof Toskane (1196-1208), * avgust 1177, † 21. junij 1208, Bamberg (umorjen).

Filip Švabski in Rodbina Welf · Filip Švabski in Sicilska zlata bula · Poglej več »

Friderik I. Barbarossa

Friderik I. Barbarossa, cesar Svetega rimskega cesarstva in nemški kralj, * okoli 1122, † 10. junij 1190, Mala Azija.

Friderik I. Barbarossa in Rodbina Welf · Friderik I. Barbarossa in Sicilska zlata bula · Poglej več »

Friderik II. Hohenstaufen

Friderik II. Hohenstaufen, cesar Svetega rimskega cesarstva (1220-1250), kralj Sicilije (1198-1250), nemški kralj (1212-1220), jeruzalemski kralj (1225-1234) in švabski vojvoda (1212-1216), * 26. december 1194 Jesi, Kraljevina Sicilija, danes Italija, † 13. december 1250, Castel Fiorentino pri San Severu, danes Torremaggiore (Foggia, Italija). Bil je sin Henrika VI. in Konstance Sicilske, zadnje normanske kraljice.

Friderik II. Hohenstaufen in Rodbina Welf · Friderik II. Hohenstaufen in Sicilska zlata bula · Poglej več »

Henrik IV. Nemški

Henrik IV., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 11. november 1050, Goslar, † 7. avgust 1106, Liège. Henrik IV. je znan po bojevanju s papeži in visokim plemstvom za ohranitev kraljeve in cesarske avtoritete in s tem povezanim romanjem v Cannoso. Rimsko-nemški kralj je postal šestleten. Posvetno in cerkveno plemstvo je znalo njegovo mladoletnost dobro izkoristiti v svoj prid. Takoj ko je petnajstleten zavladal samostojno, je skušal Henrik kraljevemu položaju, nekoliko nespretno in z opiranjem na nižje plemstvo, povrniti nekdanji ugled. Pri tem se mu je uprlo saško plemstvo. Henriku je uspelo zadušiti saški upor, a se je takoj za tem zapletel v spor s papežem Gregorjem VII., ki je Henrika izobčil. Izobčenje je dalo legitimnost nameri najvplivnejših nemških knezov, da kralja odstavijo. Da bi se temu izognil, se je osebno ponižal in šel prosit papeža v Canosso za odpuščanje, ki ga je tudi dobil (januarja 1077). Kljub temu so nemški knezi izvolili protikralja, Rudolfa Švabskega. Kralj in protikralj sta se nekaj let bojevala brez odločitve. Gregor VII. je Henrika ponovno izobčil. Leta 1080 pa je prišlo do odločitve: protikralj je v boju padel, Henrik pa je z vojaškim pohodom v Italijo pregnal Gregorja VII. iz Rima, postavil za protipapeža Klemena III. in se pustil od njega kronati za cesarja. Leta 1087 je dobil Henrik še močnejšega nasprotnika, diplomatsko spretnega papeža Urbana II., ki je z novim elanom nadaljeval Gregorjev boj. Proti njemu Henrik z vojsko, ki jo je ponovno pripeljal v Italijo, ni uspel. Nasprotno, papež je s pozivom na križarsko vojno pridobil večji del evropskega plemstva. Na svojo stran je pridobil tudi Henrikovega sina Konrada, ki ga je malo pred tem dal oče kronati za nemškega kralja. Henrik se tako niti ni mogel vrniti domov, dokler leta 1087 močni Welfi, gospodarji Bavarske, razočarani nad sodelovanjem s papežem, niso prestopili nazaj na Henrikovo stran; Henriku so odprli alpske prelaze in lahko se je vrnil v Nemčijo. V Nemčiji je polagoma spet uveljavil svojo oblast, odstavil Konrada in za svojega naslednika določil drugega sina, Henrika V. Leta 1099 je umrl papež Urban II. in leto za njim tudi protipapež. Cerkvenega razkola ni bilo več in Henrik je iskal pot do sprave. Vendar Urbanov naslednik, papež Pashal II., za to ni imel posluha. Avtoriteta izobčenega kralja je vse boj kopnela tudi v Nemčiji. Leta 1104 ga je izdal še drugi sin, Henrik V., in stopil na čelo bavarskih upornikov. S prevaro je prijel očeta in ga prisilil, da se je odpovedal prestolu.

Henrik IV. Nemški in Rodbina Welf · Henrik IV. Nemški in Sicilska zlata bula · Poglej več »

Oton IV. Nemški

Oton IV., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, poitouski grof, akvitanski vojvoda, * 1175 ali kasneje, † 19. maj 1218, Harzburg.

Oton IV. Nemški in Rodbina Welf · Oton IV. Nemški in Sicilska zlata bula · Poglej več »

Sveto rimsko cesarstvo

Sveto rimsko cesarstvo (latinsko Sacrum Romanum Imperium, nemško Heiliges Römisches Reich), po letu 1512 znano tudi kot Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda, je bila politična entiteta v zahodni, srednji in južni Evropi, ki se je razvila v zgodnjem srednjem veku in trajala do ukinitve med napoleonskimi vojnami leta 1806.

Rodbina Welf in Sveto rimsko cesarstvo · Sicilska zlata bula in Sveto rimsko cesarstvo · Poglej več »