Otokarji in Salijci

Bližnjice: Razlike, Podobnosti, Jaccard Podobnost koeficient, Reference.

Razlika med Otokarji in Salijci

Otokarji vs. Salijci

Grb Otokarjev, bel panter na zelenem ozadju Otokarji, tudi Traungauci, bavarska plemiška rodbina, mejni grofje v Karantanski krajini in vojvode na Štajerskem v obdobju od 1050 do 1192. Salijci (nemško Salier) so bili dinastija v visokem srednjem veku, ki je dala štiri nemške kralje (1024–1125), znana tudi kot Frankovska dinastija po družinskem izvoru in vlogi vojvod Frankonije.

Babenberžani

samostanu Klosterneuburg Leopold III. Sveti, deželni zavetnik Spodnje Avstrije; podoba iz rodbinskega drevesa Babenberžani so bili ena od najvplivnejših dinastij nemškega cesarstva (Vojvodina Bavarska) v visokem srednjem veku.

Babenberžani in Otokarji · Babenberžani in Salijci · Poglej več »

Henrik IV. Nemški

Henrik IV., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 11. november 1050, Goslar, † 7. avgust 1106, Liège. Henrik IV. je znan po bojevanju s papeži in visokim plemstvom za ohranitev kraljeve in cesarske avtoritete in s tem povezanim romanjem v Cannoso. Rimsko-nemški kralj je postal šestleten. Posvetno in cerkveno plemstvo je znalo njegovo mladoletnost dobro izkoristiti v svoj prid. Takoj ko je petnajstleten zavladal samostojno, je skušal Henrik kraljevemu položaju, nekoliko nespretno in z opiranjem na nižje plemstvo, povrniti nekdanji ugled. Pri tem se mu je uprlo saško plemstvo. Henriku je uspelo zadušiti saški upor, a se je takoj za tem zapletel v spor s papežem Gregorjem VII., ki je Henrika izobčil. Izobčenje je dalo legitimnost nameri najvplivnejših nemških knezov, da kralja odstavijo. Da bi se temu izognil, se je osebno ponižal in šel prosit papeža v Canosso za odpuščanje, ki ga je tudi dobil (januarja 1077). Kljub temu so nemški knezi izvolili protikralja, Rudolfa Švabskega. Kralj in protikralj sta se nekaj let bojevala brez odločitve. Gregor VII. je Henrika ponovno izobčil. Leta 1080 pa je prišlo do odločitve: protikralj je v boju padel, Henrik pa je z vojaškim pohodom v Italijo pregnal Gregorja VII. iz Rima, postavil za protipapeža Klemena III. in se pustil od njega kronati za cesarja. Leta 1087 je dobil Henrik še močnejšega nasprotnika, diplomatsko spretnega papeža Urbana II., ki je z novim elanom nadaljeval Gregorjev boj. Proti njemu Henrik z vojsko, ki jo je ponovno pripeljal v Italijo, ni uspel. Nasprotno, papež je s pozivom na križarsko vojno pridobil večji del evropskega plemstva. Na svojo stran je pridobil tudi Henrikovega sina Konrada, ki ga je malo pred tem dal oče kronati za nemškega kralja. Henrik se tako niti ni mogel vrniti domov, dokler leta 1087 močni Welfi, gospodarji Bavarske, razočarani nad sodelovanjem s papežem, niso prestopili nazaj na Henrikovo stran; Henriku so odprli alpske prelaze in lahko se je vrnil v Nemčijo. V Nemčiji je polagoma spet uveljavil svojo oblast, odstavil Konrada in za svojega naslednika določil drugega sina, Henrika V. Leta 1099 je umrl papež Urban II. in leto za njim tudi protipapež. Cerkvenega razkola ni bilo več in Henrik je iskal pot do sprave. Vendar Urbanov naslednik, papež Pashal II., za to ni imel posluha. Avtoriteta izobčenega kralja je vse boj kopnela tudi v Nemčiji. Leta 1104 ga je izdal še drugi sin, Henrik V., in stopil na čelo bavarskih upornikov. S prevaro je prijel očeta in ga prisilil, da se je odpovedal prestolu.

Henrik IV. Nemški in Otokarji · Henrik IV. Nemški in Salijci · Poglej več »

Henrik V. Nemški

Henrik V., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 1081 ali 1086, † 23. maj 1125, Utrecht. Henrik V. se je povezal z upornimi plemiči in se z zvijačo polastil očetovega kraljevega prestola, da bi Nemčijo odrešil iz katoliške cerkve izobčenega vladarja. Ko je zavladal, pa se tudi sam ni hotel odpovedati spornemu nastavljanju škofov in opatov. V Rimu je prisilil papeža Pashala II., da ga je kronal za cesarja in da mu je priznal koncesije, ki jih kurija cesarju ni bila pripravljena dati. Zaradi tega si je prislužil izobčenje s strani mnogih prelatov in nazadnje tudi s strani papeža. Cesarsko-cerkveni spor imenovanja škofov in prelatov, ki se je vlekel iz časa Henrika IV., so razrešili šele papež Kalist II. in zmerni nemški knezi, ki so s pogajanji našli kompromis, vsebovan v wormškem konkordatu (1122). Henrik se je s podpisom konkordata rešil izobčenja, ne da bi se moral podvreči sramotilnemu obredu spokoritve. Razhajanje med Henrikom in plemstvom Saške, kjer kralj ni imel več nobene dejanske oblasti, pa se niso poleglo do konca Henrikovega vladanja.

Henrik V. Nemški in Otokarji · Henrik V. Nemški in Salijci · Poglej več »

Investiturni boj

Investiturni boj ali investiturno tekmovanje je najpomembnejši konflikt med cerkvijo in državo v srednjeveški Evropi.

Investiturni boj in Otokarji · Investiturni boj in Salijci · Poglej več »

Konrad II. Nemški

Konrad II., poznan tudi kot Konrad Starejši ali Konrad Salijec, cesar Svetega rimskega cesarstva, rimsko-nemški kralj, italijanski in burgundski kralj, * ~ 990, Speyer, † 4. junij 1039, Utrecht.

Konrad II. Nemški in Otokarji · Konrad II. Nemški in Salijci · Poglej več »

Papež Gregor VII.

Gregor VII. (Gregorius VII, papež Rimskokatoliške cerkve, benediktinski redovnik in svetnik; * 1020 ali 1025 Soana (Grofija Aldobrandeschi, danes Sovana, Italija), † 25. maj 1085 Salerno (Sicilsko kraljestvo, danes Italija).

Otokarji in Papež Gregor VII. · Papež Gregor VII. in Salijci · Poglej več »