Menča Krničeva in Skopje

Bližnjice: Razlike, Podobnosti, Jaccard Podobnost koeficient, Reference.

Razlika med Menča Krničeva in Skopje

Menča Krničeva vs. Skopje

Melpomena Dimitrova Krničeva, popularno znana kot Menča (Менча), bolgarofilska aromunska revolucionarka in teroristka, * 16. marec 1900, Kruševo, Osmansko cesarstvo, † 1964, Rim. Skopje je glavno mesto republike Severne Makedonije.

Bolgari

right Bolgári so južnoslovanski narod, ki živi na ozemljih, nekdanjih rimskih provinc Mezija, Trakija in Makedonija.

Bolgari in Menča Krničeva · Bolgari in Skopje · Poglej več »

Ilindenska-preobrazbena vstaja

Zemljevid Balkana, ki prikazuje žarišča vstaj v Ilindenu, Preobrazhenie in Krastovden ter uporniške akcije v gorah Rodopa, Makedoniji in Trakiji. Ilindenska-preobrazbena vstaja ali preprosto Ilindenska vstaja (Ilindensko-Preobražensko vǎstanie;, Ilindensko vostanie;, Eksegersi tou Ilinden) je bila oborožena vstaja makedonskih Bolgarov proti Osmanskemu cesarstvu od avgusta do oktobra leta 1903.

Ilindenska-preobrazbena vstaja in Menča Krničeva · Ilindenska-preobrazbena vstaja in Skopje · Poglej več »

Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev

dinarjev iz leta 1920 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (okrajšano SHS) je bila država, ki je nastala 1. decembra 1918 z združitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter Kraljevine Srbije.

Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev in Menča Krničeva · Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev in Skopje · Poglej več »

Notranja makedonska revolucionarna organizacija

Izvleč iz statuta BMARC, 1896 (v Bolgarščini) '''Statut Bolgarski Makedonsko-Adrianople Revolucionarni Odbori''' '''Poglavje I.– Cilj''' ''Art.1.Cilj BMARC je zagotoviti popolno politično avtonomijo za regije Makedonije in Adrianople'' ''Art.2.To ta cilj odbori ozaveščajo o samoobrambi v bolgarskem prebivalstvu v regijah, navedenih v členu 1.1., razširjati revolucionarne ideje – tiskane ali verbalne, in pripraviti in nadaljujejo splošno upor.Poglavje II.– Struktura in organizacija'' ''Art.3.Član BMARC je lahko vsak Bolgar, neodvisen od spola,...Notranja makedonska revolucionarna organizacija (- ВМРО, Vătrešna makedonska revoljucionna organizacija - VMRO);, Vnatrešna makedonska revolucionerna organizacija) je bila skrivna revolucionarna družba na otomanskih ozemljih v Evropi, ki je delovala v poznem 19. in v začetku 20. stoletja. Ustanovljena leta 1893 v Solun,Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. pp. 67–69. ISBN 978-0-19-929905-8. sprva je bila cilj pridobiti avtonomijo za Makedonijo in Adrianople regije v Otomanskem cesarstvu, vendar je kasneje postala agent, ki služi Bolgarskim interesom v balkanski politiki. Skupina VMRO je bila po vzoru Notranje revolucionarne organizacije Vasila Levskega in sprejela svoj moto »Svoboda ali smrt« (Свобода или ярть). Od leta 1896 se je borila proti Otomanom z gverilsko taktiko, pri tem pa so bili uspešni, celo vzpostavili državo znotraj države v nekaterih regijah, vključno z njihovimi davčnimi pobatorji.Ta prizadevanja so se leta 1903 stopnjela v Ilindensko-preobražensko vstajo. V bojih je sodelovalo okoli 15.000 nepravilnosti VMRO in 40.000 osmanskih vojakov. Potem ko je upor spodletel in so Otomani uničili približno 100 vasi, se je VMRO zatekala k bolj sistematičnim oblikam terorizma, usmerjenim v civiliste. Med balkanskimi vojnami in prvo svetovno vojno je organizacija podpirala bolgarsko vojsko in se pridružila bolgarski vojni oblasti, ko so začasno prevzele nadzor nad deli Trakija in Makedonije. V tem obdobju je bila avtonomija kot politična taktika opuščena in podprta so bila aneksacionalistična stališča, katerih cilj je bil na koncu vključitev zasedenih območij v Bolgarijo. Po prvi svetovni vojni se je združeno makedonsko-traško revolucionarno gibanje ločilo na dve samostojni organizaciji, VMRO in VTRO. Po tem trenutku si je VMRO prislužil ugled kot ultimativna teroristična mreža, ki si je prizadevala za spremembo državnih meja v makedonskih regijah Grčije in Srbije (kasneje Jugoslavije). Izpodbijali so pregrado Makedonije in sprožili racije iz njihovega trdnjava Petrich na grško in jugoslovansko ozemlje. Njihovo operativno bazo v Bolgariji je ogrozila Niška pogodba, VMRO pa se je odzval z atentatom na bolgarskega premiera Aleksandar Stamboliyskega leta 1923, s sodelovanjem drugih bolgarskih elementov, ki so mu nasprotovali. Leta 1925 je grška vojska začela čezmejno operacijo za zmanjšanje baznega območja VMRO, vendar jo je na koncu ustavila Liga narodov, napadi VMRO pa so se ponovno začeli. V medvarnem obdobju je IMRO sodeloval tudi s hrvaškimi ustašami, njihova ultimativna žrtev pa je bil Aleksander I. jugoslovanski, leta 1934 umorjen v Franciji. Po bolgarskem udaru leta 1934 je bilo njihovo trdnjavo Petrič podvrglo vojaškim udarom bolgarske vojske, in IMRO je bila zmanjšana na obrobni pojav. Organizacija je večkrat spremenila ime. Po padcu komunizma v regiji so številne stranke trdile, da sta ime in ime IMRO in svojstvo, da bi se legitimizirala. Med njimi je bila v Bolgariji v devetdesetih letih ustanovljena desničarska stranka s predpono "VMRO", v Republiki Makedoniji (danes Severna Makedonija) pa desna stranka z imenom "VMRO-DPMNE".

Menča Krničeva in Notranja makedonska revolucionarna organizacija · Notranja makedonska revolucionarna organizacija in Skopje · Poglej več »

Osmansko cesarstvo

Ósmansko cesárstvo ali Otománsko cesárstvo (Devlet-i ʿAliyye-yi ʿOsmâniyye - Vzvišena osmanska država, sodobno turško: عپمانلى دولتى, Osmanlı Devleti - Osmanska država ali Osmanlı Imparatorluğu - Osmansko cesarstvo), je bila večetnična država, ki je obstajala od 27.

Menča Krničeva in Osmansko cesarstvo · Osmansko cesarstvo in Skopje · Poglej več »

Prva svetovna vojna

Prva svetovna vojna, znana tudi kot vélika vojna, je bila prva globalna vojna, ki se je začela 28. julija 1914 in je trajala do 11. novembra 1918. Vanjo so bili vpleteni vsi večji imperiji tistega časa ter njihovi zavezniki, zaradi česar je sprva majhen evropski konflikt na Balkanu prerasel v vojno svetovnih razsežnosti. Že leta pred vojno sta se v Evropi oblikovali dve glavni nasprotujoči se strani, antanta in centralne sile, ki sta tekmovali za gospodarsko, politično, vojaško in kolonialno prevlado v Evropi in po svetu. Antanto je sestavljalo zavezništvo med Francijo, Ruskim cesarstvom in Združenim kraljestvom, centralne sile pa zavezništvo med Nemškim cesarstvom, Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo. Kasneje v vojni sta se obema stranema pridružile še ostale države v Evropi in po svetu. Antanti so se kasneje pridružili še Romunija, Japonska, Italija in ZDA, centralnim silam pa Osmansko cesarstvo in Bolgarija. Razdelitev Evrope na dva pola ter sistem zavezništev med državami je Srednji Evropi desetletja zagotavljal relativni mir. To pa ni veljalo za Balkan, ki so ga konec 19. in začetek 20. stoletja pretresale vojne, nemiri, politična nestabilnost in tuja okupacija. Vzpon Srbije kot nove balkanske velesile ter vzpon srbskega nacionalizma je povzročilo močna trenja med Srbijo in Avstro-Ogrsko, ki je imela Balkan za svoje interesno območje. To je 28. junija 1914 pripeljalo do atentata na Avstro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Atentat je pretresel Avstro-Ogrsko, Evropo in svet ter povzročil politično in diplomatsko krizo. Avstro-Ogrska je zoper Srbijo, domnevno organizatorko napada, zahtevala povračilne ukrepe, pri tem pa jo je brezpogojno podprla Nemčija. Sledil je avstro-ogrski ultimat Srbiji; ker ta v 48 urah ni izpolnila vseh zahtev, je Avstro-Ogrska 28. julija 1914 napovedala vojno Srbiji, s čimer je v veljavo stopil evropski sistem zavezništev, ki je povzročil domino efekt. Rusija kot tradicionalna podpornica in zaveznica Srbije je konec julija pričela mobilizirati svojo vojsko proti Avstro-Ogrski. Nemčija kot zaveznica Avstro-Ogrske je na to reagirala z vojno napovedjo Rusiji in njeni zaveznici Franciji ter napadom na nevtralno Belgijo in Luksemburg. Ker pa je za nevtralnost Belgije jamčila Velika Britanija, je ta napovedala vojno Nemčiji. V enem samem poletnem tednu, leta 1914, se je Evropa znašla v totalni vojni. V naslednjih dneh, tednih in mesecih so se v Evropi in po svetu oblikovale naslednje fronte in bojišča: vzhodna fronta, zahodna fronta, balkansko bojišče, italijanska fronta, bližnjevzhodno bojišče, vojna v kolonijah, vojna na morju ter popolnoma novo bojišče v zraku. Napovedi generalov, da se bo vojna končala do božiča 1914, se niso uresničile. Vojaška taktika iz 19. stoletja ter orožje iz 20. stoletja sta na fronti v prvih mesecih bojev pustila več sto tisoč mrtvih in ranjenih, kar je povzročilo, da je na frontah prišlo do zastoja, ki je trajal vse do konca vojne leta 1918. Edina rešitev za preživetje vojakov so bili jarki in kaverne. Med letoma 1914 in 1918 se je tako razvil popolnoma nov sistem bojevanja v jarkih, kar je bila velika značilnost prve svetovne vojne. Ta način bojevanja je zaznamoval predvsem zahodno fronto, kjer je Rokavski preliv na severu in švicarsko mejo na jugu povezoval nepretrgan sitem jarkov, utrdb in ovir. Zaradi načina bojevanja je prevladovala edino ena strategija in to je bila strategija izčrpavanja. Zmagovalec v vojni bo tisti, ki bo čim v krajšem času izdelal več orožja, granat in ostalega vojaškega materiala ter v bitki žrtvoval več življenj kot nasprotnik. Razvoj novih orožij: tankov, letal, zračnih ladij, podmornic, bojnih ladij, mitraljezov, topov, bojnih strupov …, je dalo neslutene možnosti ubijanja, pohabljanja, uničevanje in zastraševanja. Prva svetovna vojna naj bi bila tudi zadnja viteška vojna; čeprav je v njej umrlo več vojakov kot civilistov, je med vojno v velikem številu umiralo in trpelo tudi civilno prebivalstvo. Vpliv vojne na civilno prebivalstvo je bil v primerjavi s predhodnimi vojnami ogromen: okupacija, splošno pomanjkanje, lakota, zaplembe, zastraševanje, načrtno uničevanje civilnih objektov, streljanje talcev, internacija, taborišča in genocid. Vsi te dogodki so zaznamovali tudi preostanek 20. in začetek 21. stoletja. Štiri krvava leta vojne so za seboj pustila 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov in civilistov. Zaradi vsesplošnega pomanjkanja ter grozot vojne se je v letih 1917 in 1918 na obeh straneh fronte začelo širiti nezadovoljstvo, ki je oznanjalo korenite družbene in politične spremembe. Novembra 1917 je v Rusiji izbruhnila oktobrska revolucija, zaradi katere je Rusija izstopila iz vojne. Naslednje leto so ji sledile od vojne izčrpane centralne sile. Osmansko cesarstvo je podpisalo premirje konec oktobra, Avstro-Ogrska 4. novembra, Nemčija 11. novembra 1918, s čimer se je vojna končala. Vojna je za seboj pustila popolno uničenje, več deset milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih ter ogromno gospodarsko škodo. Odnesla je štiri velika cesarstva, rusko, nemško, avstro-ogrsko in osmansko, ter za vedno spremenila obliko Evrope. Vplivala je tudi na svet, oznanila je zaton mogočnega Britanskega imperija ter vzpon ZDA kot nove svetovne velesile. Z razpadom Ruskega cesarstva so leta 1917 na oblast prišli komunisti, ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo Evrope in sveta. Versajska mirovna konferenca, ki je 28. julija 1919 formalno končalo veliko vojno, naj bi Evropi in svetu zagotovila večni mir, namesto tega je povzročila le nov razdor. Ponižanje Nemčije z enormnimi vojnimi reparacijami in odvzemi ozemelj ter delitev sveta po ozkih interesih držav zmagovalk velike vojne je povzročilo nacionalna in politična trenja, ki so v naslednjih letih in desetletjih predstavljala uvod v drugo svetovno vojno, hladno vojno ter vojne na Balkanu in Bližnjem vzhodu. Prva svetovna vojna je bila vojna, ki je na novo oblikovala svet in 20. stoletje ter še vedno kaže svoje posledice v 21. stoletju.

Menča Krničeva in Prva svetovna vojna · Prva svetovna vojna in Skopje · Poglej več »

Severna Makedonija

Severna Makedonija, uradno Republika Severna Makedonija (makedonsko Република Северна Македонија, albansko Republika e Maqedonisë së Veriut), je celinska demokratična država na Balkanskem polotoku v jugovzhodni Evropi, s površino 25.713 km² in le malo več kot dvema milijonoma prebivalcev.

Menča Krničeva in Severna Makedonija · Severna Makedonija in Skopje · Poglej več »

Zagreb

Zagreb je glavno in največje mesto Republike Hrvaške, ki kot prestolnica tvori posebno teritorialno upravnopolitično enoto, Mesto Zagreb s 770.000 prebivalci (popis iz leta 2021; po podatkih iz uradnr evidence 809.000); sámo naselje Zagreb jih ima 663.600 (686.000 leta 2011), je pa tudi upravno središče istoimenske županije, ki ne vsebuje upravnega območja mesta Zagreba, ga pa skoraj v celoti obkroža z izjemo dela meje na slemenu Medvednice na severu, kjer Zagreb meji s Krapinsko-zagorsko županijo.

Menča Krničeva in Zagreb · Skopje in Zagreb · Poglej več »