Koroška (vojvodina) in Rodbina Welf

Bližnjice: Razlike, Podobnosti, Jaccard Podobnost koeficient, Reference.

Razlika med Koroška (vojvodina) in Rodbina Welf

Koroška (vojvodina) vs. Rodbina Welf

Vojvodina Koroška, samostojna vojvodina v Svetem rimskem cesarstvu ter pozneje dežela Avstrijske monarhije. Welfi so evropska vladarska rodbina, katere člani so bili mnogi nemški in britanski monarhi od 11.

Alod

Alod(ij) (latinsko allodium, staronemško Allod) je bila v fevdalizmu popolna lastnina zemlje, brez vseh dajatev in dolžnosti lastnika do druge osebe.

Alod in Koroška (vojvodina) · Alod in Rodbina Welf · Poglej več »

Avstrijsko cesarstvo

Avstrijsko cesarstvo je bila država, ki je obstajala od leta 1804 do leta 1867.

Avstrijsko cesarstvo in Koroška (vojvodina) · Avstrijsko cesarstvo in Rodbina Welf · Poglej več »

Fevd

Frideriku I. Fevd je oblika svobodnega zájma, po katerem je fevdalizem dobil svoje ime.

Fevd in Koroška (vojvodina) · Fevd in Rodbina Welf · Poglej več »

Frankovsko cesarstvo

Frankovsko cesarstvo ali Frankovsko kraljestvo je bila država, ki so jo v zgodnjem srednjem veku ustanovili Franki na ozemlju antične Galije in rimskih provinc (Retija in Gornja Germanija) v sedanji Franciji, Švici, Beneluksu in zahodni Nemčiji.

Frankovsko cesarstvo in Koroška (vojvodina) · Frankovsko cesarstvo in Rodbina Welf · Poglej več »

Henrik II. Sveti

Henrik, vzhodnofrankovski (nemški) kralj (kot II.), cesar Svetega rimskega cesarstva, bavarski vojvoda (kot IV.), italijanski kralj, Sveti, * 6. maj 973, Abbach, † 13. julij 1024, Grona pri Göttingenu.

Henrik II. Sveti in Koroška (vojvodina) · Henrik II. Sveti in Rodbina Welf · Poglej več »

Henrik IV. Nemški

Henrik IV., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 11. november 1050, Goslar, † 7. avgust 1106, Liège. Henrik IV. je znan po bojevanju s papeži in visokim plemstvom za ohranitev kraljeve in cesarske avtoritete in s tem povezanim romanjem v Cannoso. Rimsko-nemški kralj je postal šestleten. Posvetno in cerkveno plemstvo je znalo njegovo mladoletnost dobro izkoristiti v svoj prid. Takoj ko je petnajstleten zavladal samostojno, je skušal Henrik kraljevemu položaju, nekoliko nespretno in z opiranjem na nižje plemstvo, povrniti nekdanji ugled. Pri tem se mu je uprlo saško plemstvo. Henriku je uspelo zadušiti saški upor, a se je takoj za tem zapletel v spor s papežem Gregorjem VII., ki je Henrika izobčil. Izobčenje je dalo legitimnost nameri najvplivnejših nemških knezov, da kralja odstavijo. Da bi se temu izognil, se je osebno ponižal in šel prosit papeža v Canosso za odpuščanje, ki ga je tudi dobil (januarja 1077). Kljub temu so nemški knezi izvolili protikralja, Rudolfa Švabskega. Kralj in protikralj sta se nekaj let bojevala brez odločitve. Gregor VII. je Henrika ponovno izobčil. Leta 1080 pa je prišlo do odločitve: protikralj je v boju padel, Henrik pa je z vojaškim pohodom v Italijo pregnal Gregorja VII. iz Rima, postavil za protipapeža Klemena III. in se pustil od njega kronati za cesarja. Leta 1087 je dobil Henrik še močnejšega nasprotnika, diplomatsko spretnega papeža Urbana II., ki je z novim elanom nadaljeval Gregorjev boj. Proti njemu Henrik z vojsko, ki jo je ponovno pripeljal v Italijo, ni uspel. Nasprotno, papež je s pozivom na križarsko vojno pridobil večji del evropskega plemstva. Na svojo stran je pridobil tudi Henrikovega sina Konrada, ki ga je malo pred tem dal oče kronati za nemškega kralja. Henrik se tako niti ni mogel vrniti domov, dokler leta 1087 močni Welfi, gospodarji Bavarske, razočarani nad sodelovanjem s papežem, niso prestopili nazaj na Henrikovo stran; Henriku so odprli alpske prelaze in lahko se je vrnil v Nemčijo. V Nemčiji je polagoma spet uveljavil svojo oblast, odstavil Konrada in za svojega naslednika določil drugega sina, Henrika V. Leta 1099 je umrl papež Urban II. in leto za njim tudi protipapež. Cerkvenega razkola ni bilo več in Henrik je iskal pot do sprave. Vendar Urbanov naslednik, papež Pashal II., za to ni imel posluha. Avtoriteta izobčenega kralja je vse boj kopnela tudi v Nemčiji. Leta 1104 ga je izdal še drugi sin, Henrik V., in stopil na čelo bavarskih upornikov. S prevaro je prijel očeta in ga prisilil, da se je odpovedal prestolu.

Henrik IV. Nemški in Koroška (vojvodina) · Henrik IV. Nemški in Rodbina Welf · Poglej več »

Henrik V. Nemški

Henrik V., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 1081 ali 1086, † 23. maj 1125, Utrecht. Henrik V. se je povezal z upornimi plemiči in se z zvijačo polastil očetovega kraljevega prestola, da bi Nemčijo odrešil iz katoliške cerkve izobčenega vladarja. Ko je zavladal, pa se tudi sam ni hotel odpovedati spornemu nastavljanju škofov in opatov. V Rimu je prisilil papeža Pashala II., da ga je kronal za cesarja in da mu je priznal koncesije, ki jih kurija cesarju ni bila pripravljena dati. Zaradi tega si je prislužil izobčenje s strani mnogih prelatov in nazadnje tudi s strani papeža. Cesarsko-cerkveni spor imenovanja škofov in prelatov, ki se je vlekel iz časa Henrika IV., so razrešili šele papež Kalist II. in zmerni nemški knezi, ki so s pogajanji našli kompromis, vsebovan v wormškem konkordatu (1122). Henrik se je s podpisom konkordata rešil izobčenja, ne da bi se moral podvreči sramotilnemu obredu spokoritve. Razhajanje med Henrikom in plemstvom Saške, kjer kralj ni imel več nobene dejanske oblasti, pa se niso poleglo do konca Henrikovega vladanja.

Henrik V. Nemški in Koroška (vojvodina) · Henrik V. Nemški in Rodbina Welf · Poglej več »

Karel Veliki

Karel Veliki ali Karel I. (francosko Charles Ier (le Grand) ali Charlemagne, iz latinskega Carolus Magnus), je bil kralj Frankov (768-814) in cesar (800-814), * 2. april 742/747/748Karl Ferdinand Werner.

Karel Veliki in Koroška (vojvodina) · Karel Veliki in Rodbina Welf · Poglej več »

Napoleonske vojne

Napoleonske vojne je naziv za niz vojn, ki so potekale v času vladanja Napoleona Bonaparta v Franciji.

Koroška (vojvodina) in Napoleonske vojne · Napoleonske vojne in Rodbina Welf · Poglej več »

Oton I. Veliki

Oton I. Veliki, saški vojvoda, vzhodnofrankovski kralj, prvi cesar Svetega rimskega cesarstva, * 23. november 912, Wallhausen danes na Saškem - Anhaltu, † 7. maj 973, Memleben, danes na Saškem - Anhaltu.

Koroška (vojvodina) in Oton I. Veliki · Oton I. Veliki in Rodbina Welf · Poglej več »

Prva svetovna vojna

Prva svetovna vojna, znana tudi kot vélika vojna, je bila prva globalna vojna, ki se je začela 28. julija 1914 in je trajala do 11. novembra 1918. Vanjo so bili vpleteni vsi večji imperiji tistega časa ter njihovi zavezniki, zaradi česar je sprva majhen evropski konflikt na Balkanu prerasel v vojno svetovnih razsežnosti. Že leta pred vojno sta se v Evropi oblikovali dve glavni nasprotujoči se strani, antanta in centralne sile, ki sta tekmovali za gospodarsko, politično, vojaško in kolonialno prevlado v Evropi in po svetu. Antanto je sestavljalo zavezništvo med Francijo, Ruskim cesarstvom in Združenim kraljestvom, centralne sile pa zavezništvo med Nemškim cesarstvom, Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo. Kasneje v vojni sta se obema stranema pridružile še ostale države v Evropi in po svetu. Antanti so se kasneje pridružili še Romunija, Japonska, Italija in ZDA, centralnim silam pa Osmansko cesarstvo in Bolgarija. Razdelitev Evrope na dva pola ter sistem zavezništev med državami je Srednji Evropi desetletja zagotavljal relativni mir. To pa ni veljalo za Balkan, ki so ga konec 19. in začetek 20. stoletja pretresale vojne, nemiri, politična nestabilnost in tuja okupacija. Vzpon Srbije kot nove balkanske velesile ter vzpon srbskega nacionalizma je povzročilo močna trenja med Srbijo in Avstro-Ogrsko, ki je imela Balkan za svoje interesno območje. To je 28. junija 1914 pripeljalo do atentata na Avstro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Atentat je pretresel Avstro-Ogrsko, Evropo in svet ter povzročil politično in diplomatsko krizo. Avstro-Ogrska je zoper Srbijo, domnevno organizatorko napada, zahtevala povračilne ukrepe, pri tem pa jo je brezpogojno podprla Nemčija. Sledil je avstro-ogrski ultimat Srbiji; ker ta v 48 urah ni izpolnila vseh zahtev, je Avstro-Ogrska 28. julija 1914 napovedala vojno Srbiji, s čimer je v veljavo stopil evropski sistem zavezništev, ki je povzročil domino efekt. Rusija kot tradicionalna podpornica in zaveznica Srbije je konec julija pričela mobilizirati svojo vojsko proti Avstro-Ogrski. Nemčija kot zaveznica Avstro-Ogrske je na to reagirala z vojno napovedjo Rusiji in njeni zaveznici Franciji ter napadom na nevtralno Belgijo in Luksemburg. Ker pa je za nevtralnost Belgije jamčila Velika Britanija, je ta napovedala vojno Nemčiji. V enem samem poletnem tednu, leta 1914, se je Evropa znašla v totalni vojni. V naslednjih dneh, tednih in mesecih so se v Evropi in po svetu oblikovale naslednje fronte in bojišča: vzhodna fronta, zahodna fronta, balkansko bojišče, italijanska fronta, bližnjevzhodno bojišče, vojna v kolonijah, vojna na morju ter popolnoma novo bojišče v zraku. Napovedi generalov, da se bo vojna končala do božiča 1914, se niso uresničile. Vojaška taktika iz 19. stoletja ter orožje iz 20. stoletja sta na fronti v prvih mesecih bojev pustila več sto tisoč mrtvih in ranjenih, kar je povzročilo, da je na frontah prišlo do zastoja, ki je trajal vse do konca vojne leta 1918. Edina rešitev za preživetje vojakov so bili jarki in kaverne. Med letoma 1914 in 1918 se je tako razvil popolnoma nov sistem bojevanja v jarkih, kar je bila velika značilnost prve svetovne vojne. Ta način bojevanja je zaznamoval predvsem zahodno fronto, kjer je Rokavski preliv na severu in švicarsko mejo na jugu povezoval nepretrgan sitem jarkov, utrdb in ovir. Zaradi načina bojevanja je prevladovala edino ena strategija in to je bila strategija izčrpavanja. Zmagovalec v vojni bo tisti, ki bo čim v krajšem času izdelal več orožja, granat in ostalega vojaškega materiala ter v bitki žrtvoval več življenj kot nasprotnik. Razvoj novih orožij: tankov, letal, zračnih ladij, podmornic, bojnih ladij, mitraljezov, topov, bojnih strupov …, je dalo neslutene možnosti ubijanja, pohabljanja, uničevanje in zastraševanja. Prva svetovna vojna naj bi bila tudi zadnja viteška vojna; čeprav je v njej umrlo več vojakov kot civilistov, je med vojno v velikem številu umiralo in trpelo tudi civilno prebivalstvo. Vpliv vojne na civilno prebivalstvo je bil v primerjavi s predhodnimi vojnami ogromen: okupacija, splošno pomanjkanje, lakota, zaplembe, zastraševanje, načrtno uničevanje civilnih objektov, streljanje talcev, internacija, taborišča in genocid. Vsi te dogodki so zaznamovali tudi preostanek 20. in začetek 21. stoletja. Štiri krvava leta vojne so za seboj pustila 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov in civilistov. Zaradi vsesplošnega pomanjkanja ter grozot vojne se je v letih 1917 in 1918 na obeh straneh fronte začelo širiti nezadovoljstvo, ki je oznanjalo korenite družbene in politične spremembe. Novembra 1917 je v Rusiji izbruhnila oktobrska revolucija, zaradi katere je Rusija izstopila iz vojne. Naslednje leto so ji sledile od vojne izčrpane centralne sile. Osmansko cesarstvo je podpisalo premirje konec oktobra, Avstro-Ogrska 4. novembra, Nemčija 11. novembra 1918, s čimer se je vojna končala. Vojna je za seboj pustila popolno uničenje, več deset milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih ter ogromno gospodarsko škodo. Odnesla je štiri velika cesarstva, rusko, nemško, avstro-ogrsko in osmansko, ter za vedno spremenila obliko Evrope. Vplivala je tudi na svet, oznanila je zaton mogočnega Britanskega imperija ter vzpon ZDA kot nove svetovne velesile. Z razpadom Ruskega cesarstva so leta 1917 na oblast prišli komunisti, ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo Evrope in sveta. Versajska mirovna konferenca, ki je 28. julija 1919 formalno končalo veliko vojno, naj bi Evropi in svetu zagotovila večni mir, namesto tega je povzročila le nov razdor. Ponižanje Nemčije z enormnimi vojnimi reparacijami in odvzemi ozemelj ter delitev sveta po ozkih interesih držav zmagovalk velike vojne je povzročilo nacionalna in politična trenja, ki so v naslednjih letih in desetletjih predstavljala uvod v drugo svetovno vojno, hladno vojno ter vojne na Balkanu in Bližnjem vzhodu. Prva svetovna vojna je bila vojna, ki je na novo oblikovala svet in 20. stoletje ter še vedno kaže svoje posledice v 21. stoletju.

Koroška (vojvodina) in Prva svetovna vojna · Prva svetovna vojna in Rodbina Welf · Poglej več »

Staufovci

Staufovci ali Hohenstaufovci (nemško Hohenstaufen, tudi Staufer ali Staufen) so bili dinastija nemških kraljev (1138–1254), ki so vladali v srednjem veku v Nemčiji in tudi v Kraljevini Siciliji (1194–1268).

Koroška (vojvodina) in Staufovci · Rodbina Welf in Staufovci · Poglej več »

Sveto rimsko cesarstvo

Sveto rimsko cesarstvo (latinsko Sacrum Romanum Imperium, nemško Heiliges Römisches Reich), po letu 1512 znano tudi kot Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda, je bila politična entiteta v zahodni, srednji in južni Evropi, ki se je razvila v zgodnjem srednjem veku in trajala do ukinitve med napoleonskimi vojnami leta 1806.

Koroška (vojvodina) in Sveto rimsko cesarstvo · Rodbina Welf in Sveto rimsko cesarstvo · Poglej več »

Tirolska

Tirolska je zgodovinska regija v zahodni Srednji Evropi, nekdanja kronska dežela Avstro-Ogrske in pred tem Avstrijskega cesarstva, ki se od konca 1. svetovne vojne dalje deli na avstrijsko zvezno deželo Tirolsko (sestavljeno iz Severne in ozemeljsko ločene Vzhodne Tirolske) ter italijanski pokrajini Bolzano in Trento, ki skupaj sestavljata italijansko avtonomno deželo Trentino - Zgornje Poadižje (italijansko Trentino-Alto Adige, nemško pa Südtirol - Južna Tirolska).

Koroška (vojvodina) in Tirolska · Rodbina Welf in Tirolska · Poglej več »

Verona

Zemljevid centra mesta Verona je mesto v severni Italiji, glavno mesto Veronske pokrajine v deželi Benečiji (Veneto) ter sedež škofije Verona.

Koroška (vojvodina) in Verona · Rodbina Welf in Verona · Poglej več »

Vojvodina Bavarska

Vojvodina Bavarska, sprva plemenska vojvodina, kasneje vojvodina v Svetem rimskem cesarstvu.

Koroška (vojvodina) in Vojvodina Bavarska · Rodbina Welf in Vojvodina Bavarska · Poglej več »