Heian-kjo in Japonska umetnost

Bližnjice: Razlike, Podobnosti, Jaccard Podobnost koeficient, Reference.

Razlika med Heian-kjo in Japonska umetnost

Heian-kjo vs. Japonska umetnost

Heian-kjo (平安京, dobesedno »mirna/spokojna prestolnica«) je bilo eno od več nekdanjih imen za mesto, ki je zdaj znano kot Kjoto. Japonska umetnost pokriva široko paleto umetniških slogov in medijev, vključno starodavno keramiko, kiparstvo, slikanje s črnilom in kaligrafijo na svili in papirju, slike ukijo-e in lesorezno grafiko, origami ter nedavno mango in anime. Ima dolgo zgodovino, ki sega od začetkov človeškega prebivanja na Japonskem otočju, nekje v 10. tisočletju pred našim štetjem, do današnje države. Japonska je bila podvržena nenadnim vpadom novih idej, ki so jim sledila dolga obdobja minimalnega stika z zunanjim svetom. Sčasoma so Japonci razvili sposobnost absorbiranja, posnemanja in končno asimilacije tistih elementov tuje kulture, ki so dopolnjevali njihove estetske preference. Najzgodnejša kompleksna umetnost na Japonskem je nastala v 7. in 8. stoletju v povezavi z budizmom. V 9. stoletju, ko so se Japonci začeli obračati stran od Kitajske in razvijati avtohtone oblike izražanja, je posvetna umetnost postala vse pomembnejša; do poznega 15. stoletja sta cveteli tako verska kot posvetna umetnost. Po vojni Ōnin (1467–1477) je Japonska vstopila v obdobje politične, družbene in gospodarske motnje, ki je trajala več kot stoletje. V državi, ki je nastala pod vodstvom šogunata Tokugava, je imela organizirana vera veliko manj pomembno vlogo v življenju ljudi, umetnost, ki je preživela, pa je bila predvsem posvetna. V obdobju Meidži (1868-1912) je prišlo do nenadnega pritoka zahodnih slogov, ki so še naprej pomembni. Slikanje je najprimernejši umetniški izraz na Japonskem, z njim se ukvarjajo tako amaterji kot profesionalci. Vse do sodobnega časa so Japonci pisali s čopičem in ne s peresom, zato so zaradi poznavanja tehnik čopiča še posebej občutljivi na vrednote in estetiko slikanja. Z vzponom popularne kulture v obdobju Edo je slog lesenih odtisov postal glavna oblika in njegove tehnike so bile natančno prilagojene za ustvarjanje barvitih grafik. Japoncem se je v tem obdobju kiparstvo zdelo veliko manj naklonjen medij za umetniško izražanje; večina velikih japonskih kipov je povezana z religijo, uporaba medija pa je upadla z zmanjševanjem pomena tradicionalnega budizma. Japonska keramika je med najboljšimi na svetu in vključuje najzgodnejše znane japonske artefakte; japonski izvozni porcelan je bil na različnih točkah pomembna industrija. Japonski lakirani izdelki so tudi ena vodilnih svetovnih umetnosti in obrti, in dela, čudovito okrašena z maki-e, so bila izvožena v Evropo in na Kitajsko ter ostala pomemben izvoz do 19. stoletja. V arhitekturi so japonske preference do naravnih materialov in interakcije notranjega in zunanjega prostora jasno izražene.

Kandži

Zapis besede Kanji s kandži pismenkami so sprejete logogramske kitajske črke, ki se uporabljajo v japonskem sistemu pisanja.

Heian-kjo in Kandži · Japonska umetnost in Kandži · Poglej več »

Kjoto

Kjoto (/ˈkjoʊtoʊ/; japonsko: 京都, Kjōto), uradno mesto Kjoto (京都市, Kjōto-ši), je glavno mesto prefekture Kjoto na Japonskem.

Heian-kjo in Kjoto · Japonska umetnost in Kjoto · Poglej več »

Kukai

Kūkai (空海, 27. julij 774 Bjōbugaura, danes Zencūdži - 22. april 835 gora Kōja), rojstno ime Saeki Mao, posthumno ime Kōbō Daiši(弘法大師, »Veliki mojster, ki je širil Darmo«), je bil japonski budistični menih, kaligraf in pesnik, ki je ustanovil ezoterično budistično šolo Šingon. Je eden izmed najbolj znanih in priljubljenih svetnikov na Japonskem. Ustanovil je šingonsko sekto budizma, ki v ospredje postavlja čarobne uroke, magične formule in obrede. Odpotoval je na Kitajsko, kjer je študiral tangmi (kitajski vadžrajana budizem) pri menihu Huiguoju. Po vrnitvi na Japonsko je ustanovil šingon - japonsko vejo budizma vadžrajana. Z blagoslovom več cesarjev je Kūkai lahko pridigal učenja šingona in ustanovil templje šingona. V življenju je veliko prispeval k razvoju umetnosti in literature na Japonskem. Dejaven je bil na področju gradnje javne infrastrukture, torej cest, namakalnih kanalov in templjev. Znan je tudi kot pionir na področju izobraževanja. Zaradi njegovega pomena v japonskem budizmu je Kūkai povezan s številnimi zgodbami in legendami. Ena takšnih legend pripisuje Kukaiju izum kana ubeseditve, s katerim se japonski jezik piše še danes (v kombinaciji s kandži), pa tudi pesmi Iroha, ki je pripomogla k standardizaciji in popularizaciji kane. Privrženci šingona običajno imenujejo Kūkaija s častnim nazivom Odaiši-sama (お大師様, »Veliki mojster«) in verskim imenom Hendžō Kongō (遍照金剛, »Vajra, ki sije v vse smeri«).

Heian-kjo in Kukai · Japonska umetnost in Kukai · Poglej več »

Obdobje Heian

Miniaturni model prestolnice Heian-kjo Obdobje Heian (平安時代 Heian džidaj) je zadnji del klasičnega obdobja japonske zgodovine med letoma 794 in 1185.

Heian-kjo in Obdobje Heian · Japonska umetnost in Obdobje Heian · Poglej več »

Obdobje Nara

Obdobje Nara (奈良時代 Nara džidai) je obdobje v japonski zgodovini med leti 710 in 794.

Heian-kjo in Obdobje Nara · Japonska umetnost in Obdobje Nara · Poglej več »

Tokio

Tokio (japonsko 東京, dobesedno vzhodna prestolnica, prečrkovanje po Hepburnovem sistemu latiniziranja japonščine Tōkyō), formalno Tokijska metropola (japonsko 東京都 prečrkovano kot Tōkyō-to), je glavno mesto Japonske in največje urbano središče v državi.

Heian-kjo in Tokio · Japonska umetnost in Tokio · Poglej več »