Edil in Pont du Gard

Bližnjice: Razlike, Podobnosti, Jaccard Podobnost koeficient, Reference.

Razlika med Edil in Pont du Gard

Edil vs. Pont du Gard

Edil (latinsko aedilis, iz aedes. Pont du Gard je starodavni rimski akvadukt, ki prečka reko Gardon v južni Franciji. Nahaja se v bližini mesta Vers-Pont-du-Gard, most je del Nîmes akvadukta, 50 kilometrov dolgega sistema, zgrajenega v prvem stoletju našega štetja za prevoz vode od izvira v kraju Uzès do rimske kolonije Nemausus (Nîmes). Zaradi neravnega terena med dvema točkama, je večinoma podzemnemu vodovodu sledila dolga, zavita pot, ki se imenuje po mostu čez sotesko reke Gardon. Pont du Gard je najvišji od vseh rimskih akvaduktov in skupaj z akvaduktom Segovia, eden izmed najbolje ohranjenih. Na seznam Unescove svetovne dediščine je bil dodan v letu 1985 zaradi svojega zgodovinskega pomena. Most ima tri nivoje lokov in stoji 48,8 m visoko. Celoten vodovod se na celotni dolžini spusti po višini le 17 m, medtem ko se je most spusti za samo 2,5 cm - naklonu samo 1 na 3000 - kar kaže na veliko natančnost, ki so jo bili rimski inženirji sposobni doseči samo z uporabo enostavne tehnologije. Vodovod je po ocenah zmogel prevesti 200.000 m3 vode na dan za vodnjake, kopališča in domove državljanov Nîmesa. Uporabljali so ga verjetno do 6. stoletja, nekateri odseki celo precej dlje, a je zaradi pomanjkanja vzdrževanja po 4. stoletju postal vse bolj zamašen z mineralnimi surovinami in odpadki, ki so sčasoma zamašili dotok vode. Po propadu rimskega imperija in neuporabe vodovoda, je Pont du Gard ostal večinoma nespremenjen, zaradi pomembne sekundarne funkcije, kot cestnega mostu. Stoletja so bili lokalni gospodarji in škofje odgovorni za njegovo vzdrževanje, v zameno za pravico do pobiranja cestnine za potnike, ki so ga uporabljali za prečkanje reke, čeprav so nekatere njegove kamne izropali. Velika škoda je bila povzročena na njem v 17. stoletju. Več pozornosti je pritegnil v 18. stoletju, ko je postal pomembna turistična destinacija. Med 18. in 21. stoletjem je doživel več prenov, ki so jih naročile lokalne oblasti in francoska država, ki so dosegle vrhunec leta 2000 z odprtjem novega centra za obiskovalce in odstranitvijo prometa in zgradb iz mostu in neposredne okolice. Danes je ena izmed najbolj priljubljenih francoskih turističnih znamenitosti, nanj so pozorni tudi književniki in umetniki.