De iure - de facto in Japonska umetnost

Bližnjice: Razlike, Podobnosti, Jaccard Podobnost koeficient, Reference.

Razlika med De iure - de facto in Japonska umetnost

De iure - de facto vs. Japonska umetnost

De iure in de facto sta dve protipomenski latinski frazi, ki se uporabljata za pojasnitev pravnega in dejanskega stanja neke osebe ali stvari. Japonska umetnost pokriva široko paleto umetniških slogov in medijev, vključno starodavno keramiko, kiparstvo, slikanje s črnilom in kaligrafijo na svili in papirju, slike ukijo-e in lesorezno grafiko, origami ter nedavno mango in anime. Ima dolgo zgodovino, ki sega od začetkov človeškega prebivanja na Japonskem otočju, nekje v 10. tisočletju pred našim štetjem, do današnje države. Japonska je bila podvržena nenadnim vpadom novih idej, ki so jim sledila dolga obdobja minimalnega stika z zunanjim svetom. Sčasoma so Japonci razvili sposobnost absorbiranja, posnemanja in končno asimilacije tistih elementov tuje kulture, ki so dopolnjevali njihove estetske preference. Najzgodnejša kompleksna umetnost na Japonskem je nastala v 7. in 8. stoletju v povezavi z budizmom. V 9. stoletju, ko so se Japonci začeli obračati stran od Kitajske in razvijati avtohtone oblike izražanja, je posvetna umetnost postala vse pomembnejša; do poznega 15. stoletja sta cveteli tako verska kot posvetna umetnost. Po vojni Ōnin (1467–1477) je Japonska vstopila v obdobje politične, družbene in gospodarske motnje, ki je trajala več kot stoletje. V državi, ki je nastala pod vodstvom šogunata Tokugava, je imela organizirana vera veliko manj pomembno vlogo v življenju ljudi, umetnost, ki je preživela, pa je bila predvsem posvetna. V obdobju Meidži (1868-1912) je prišlo do nenadnega pritoka zahodnih slogov, ki so še naprej pomembni. Slikanje je najprimernejši umetniški izraz na Japonskem, z njim se ukvarjajo tako amaterji kot profesionalci. Vse do sodobnega časa so Japonci pisali s čopičem in ne s peresom, zato so zaradi poznavanja tehnik čopiča še posebej občutljivi na vrednote in estetiko slikanja. Z vzponom popularne kulture v obdobju Edo je slog lesenih odtisov postal glavna oblika in njegove tehnike so bile natančno prilagojene za ustvarjanje barvitih grafik. Japoncem se je v tem obdobju kiparstvo zdelo veliko manj naklonjen medij za umetniško izražanje; večina velikih japonskih kipov je povezana z religijo, uporaba medija pa je upadla z zmanjševanjem pomena tradicionalnega budizma. Japonska keramika je med najboljšimi na svetu in vključuje najzgodnejše znane japonske artefakte; japonski izvozni porcelan je bil na različnih točkah pomembna industrija. Japonski lakirani izdelki so tudi ena vodilnih svetovnih umetnosti in obrti, in dela, čudovito okrašena z maki-e, so bila izvožena v Evropo in na Kitajsko ter ostala pomemben izvoz do 19. stoletja. V arhitekturi so japonske preference do naravnih materialov in interakcije notranjega in zunanjega prostora jasno izražene.