Chiaroscúro in Japonska umetnost

Bližnjice: Razlike, Podobnosti, Jaccard Podobnost koeficient, Reference.

Razlika med Chiaroscúro in Japonska umetnost

Chiaroscúro vs. Japonska umetnost

Caravaggio, ''Sveti Janez Krstnik'', 1604, olje na platnu, 172,5 x 104,5 cm, Muzej umetnosti Nelson-Atkins, Kansas City, Missouri Chiaroscúro (Chiaro-scuro, svetlo-temno, claire-obscure) je italijanski izraz za posebno zgodovinsko razvit način uporabe likovnega elementa »svetlo-temno«, s katerim označujemo v slikarstvu igro in uravnoteženost kontrastov med svetlobo in senco; tehnika prikazovanja v likovni umetnosti, ko svetloba postopno prehaja v senco v želji da se ustvari iluzija tridimenzionalnih predmetov v prostoru. Japonska umetnost pokriva široko paleto umetniških slogov in medijev, vključno starodavno keramiko, kiparstvo, slikanje s črnilom in kaligrafijo na svili in papirju, slike ukijo-e in lesorezno grafiko, origami ter nedavno mango in anime. Ima dolgo zgodovino, ki sega od začetkov človeškega prebivanja na Japonskem otočju, nekje v 10. tisočletju pred našim štetjem, do današnje države. Japonska je bila podvržena nenadnim vpadom novih idej, ki so jim sledila dolga obdobja minimalnega stika z zunanjim svetom. Sčasoma so Japonci razvili sposobnost absorbiranja, posnemanja in končno asimilacije tistih elementov tuje kulture, ki so dopolnjevali njihove estetske preference. Najzgodnejša kompleksna umetnost na Japonskem je nastala v 7. in 8. stoletju v povezavi z budizmom. V 9. stoletju, ko so se Japonci začeli obračati stran od Kitajske in razvijati avtohtone oblike izražanja, je posvetna umetnost postala vse pomembnejša; do poznega 15. stoletja sta cveteli tako verska kot posvetna umetnost. Po vojni Ōnin (1467–1477) je Japonska vstopila v obdobje politične, družbene in gospodarske motnje, ki je trajala več kot stoletje. V državi, ki je nastala pod vodstvom šogunata Tokugava, je imela organizirana vera veliko manj pomembno vlogo v življenju ljudi, umetnost, ki je preživela, pa je bila predvsem posvetna. V obdobju Meidži (1868-1912) je prišlo do nenadnega pritoka zahodnih slogov, ki so še naprej pomembni. Slikanje je najprimernejši umetniški izraz na Japonskem, z njim se ukvarjajo tako amaterji kot profesionalci. Vse do sodobnega časa so Japonci pisali s čopičem in ne s peresom, zato so zaradi poznavanja tehnik čopiča še posebej občutljivi na vrednote in estetiko slikanja. Z vzponom popularne kulture v obdobju Edo je slog lesenih odtisov postal glavna oblika in njegove tehnike so bile natančno prilagojene za ustvarjanje barvitih grafik. Japoncem se je v tem obdobju kiparstvo zdelo veliko manj naklonjen medij za umetniško izražanje; večina velikih japonskih kipov je povezana z religijo, uporaba medija pa je upadla z zmanjševanjem pomena tradicionalnega budizma. Japonska keramika je med najboljšimi na svetu in vključuje najzgodnejše znane japonske artefakte; japonski izvozni porcelan je bil na različnih točkah pomembna industrija. Japonski lakirani izdelki so tudi ena vodilnih svetovnih umetnosti in obrti, in dela, čudovito okrašena z maki-e, so bila izvožena v Evropo in na Kitajsko ter ostala pomemben izvoz do 19. stoletja. V arhitekturi so japonske preference do naravnih materialov in interakcije notranjega in zunanjega prostora jasno izražene.