Engelbert I. Spanheimski in Poppo II. Weimar-Orlamünde

Bližnjice: Razlike, Podobnosti, Jaccard Podobnost koeficient, Reference.

Razlika med Engelbert I. Spanheimski in Poppo II. Weimar-Orlamünde

Engelbert I. Spanheimski vs. Poppo II. Weimar-Orlamünde

Engelbert I. Spanheimski, grof v Pustriški dolini, mejni grof v Istri in solnograški odvetnik, morda tudi grof v Sponheimu in v grofiji Kraichgau, pripadnik plemiške rodbine Spanheimov,* ?, † 1. Poppo II († 1101), grof Weimar-Orlamünde, je bil mejni grof Kranjske od leta 1070 ter za Istrsko marko od leta 1096 do svoje smrti.

Engelbert I. Spanheimski

Engelbert I. Spanheimski, grof v Pustriški dolini, mejni grof v Istri in solnograški odvetnik, morda tudi grof v Sponheimu in v grofiji Kraichgau, pripadnik plemiške rodbine Spanheimov,* ?, † 1.

Engelbert I. Spanheimski in Engelbert I. Spanheimski · Engelbert I. Spanheimski in Poppo II. Weimar-Orlamünde · Poglej več »

Henrik IV. Nemški

Henrik IV., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 11. november 1050, Goslar, † 7. avgust 1106, Liège. Henrik IV. je znan po bojevanju s papeži in visokim plemstvom za ohranitev kraljeve in cesarske avtoritete in s tem povezanim romanjem v Cannoso. Rimsko-nemški kralj je postal šestleten. Posvetno in cerkveno plemstvo je znalo njegovo mladoletnost dobro izkoristiti v svoj prid. Takoj ko je petnajstleten zavladal samostojno, je skušal Henrik kraljevemu položaju, nekoliko nespretno in z opiranjem na nižje plemstvo, povrniti nekdanji ugled. Pri tem se mu je uprlo saško plemstvo. Henriku je uspelo zadušiti saški upor, a se je takoj za tem zapletel v spor s papežem Gregorjem VII., ki je Henrika izobčil. Izobčenje je dalo legitimnost nameri najvplivnejših nemških knezov, da kralja odstavijo. Da bi se temu izognil, se je osebno ponižal in šel prosit papeža v Canosso za odpuščanje, ki ga je tudi dobil (januarja 1077). Kljub temu so nemški knezi izvolili protikralja, Rudolfa Švabskega. Kralj in protikralj sta se nekaj let bojevala brez odločitve. Gregor VII. je Henrika ponovno izobčil. Leta 1080 pa je prišlo do odločitve: protikralj je v boju padel, Henrik pa je z vojaškim pohodom v Italijo pregnal Gregorja VII. iz Rima, postavil za protipapeža Klemena III. in se pustil od njega kronati za cesarja. Leta 1087 je dobil Henrik še močnejšega nasprotnika, diplomatsko spretnega papeža Urbana II., ki je z novim elanom nadaljeval Gregorjev boj. Proti njemu Henrik z vojsko, ki jo je ponovno pripeljal v Italijo, ni uspel. Nasprotno, papež je s pozivom na križarsko vojno pridobil večji del evropskega plemstva. Na svojo stran je pridobil tudi Henrikovega sina Konrada, ki ga je malo pred tem dal oče kronati za nemškega kralja. Henrik se tako niti ni mogel vrniti domov, dokler leta 1087 močni Welfi, gospodarji Bavarske, razočarani nad sodelovanjem s papežem, niso prestopili nazaj na Henrikovo stran; Henriku so odprli alpske prelaze in lahko se je vrnil v Nemčijo. V Nemčiji je polagoma spet uveljavil svojo oblast, odstavil Konrada in za svojega naslednika določil drugega sina, Henrika V. Leta 1099 je umrl papež Urban II. in leto za njim tudi protipapež. Cerkvenega razkola ni bilo več in Henrik je iskal pot do sprave. Vendar Urbanov naslednik, papež Pashal II., za to ni imel posluha. Avtoriteta izobčenega kralja je vse boj kopnela tudi v Nemčiji. Leta 1104 ga je izdal še drugi sin, Henrik V., in stopil na čelo bavarskih upornikov. S prevaro je prijel očeta in ga prisilil, da se je odpovedal prestolu.

Engelbert I. Spanheimski in Henrik IV. Nemški · Henrik IV. Nemški in Poppo II. Weimar-Orlamünde · Poglej več »