Bizantinsko cesarstvo in Kılıç Arslan I.

Bližnjice: Razlike, Podobnosti, Jaccard Podobnost koeficient, Reference.

Razlika med Bizantinsko cesarstvo in Kılıç Arslan I.

Bizantinsko cesarstvo vs. Kılıç Arslan I.

Bizantinsko cesarstvo ali Vzhodno Rimsko cesarstvo je bil vzhodni, pretežno grško govoreči del razpadlega Rimskega cesarstva. Kilič Arslan I. (turško I. Kılıç Arslan, arabsko قلج أرسلان‎), tretji sultan seldžuškega sultanata Rum (1092-1107), * 1079, † 1107.

Aleksej I. Komnen

Aleksej I. Komnen (grško Αλέξιος Α' Κομνηνός, Alexios I Komnēnos; latinsko Alexius I Comnenus), bizantinski cesar (1081–1118), * 1048, † 15. avgust 1118.

Aleksej I. Komnen in Bizantinsko cesarstvo · Aleksej I. Komnen in Kılıç Arslan I. · Poglej več »

Alep

Alep (arabsko حلب, Haleb) je mesto z okoli 2 milijona prebivalcev na severu Sirije ob reki Kuvajk.

Alep in Bizantinsko cesarstvo · Alep in Kılıç Arslan I. · Poglej več »

Anatolija

Nasin satelitski posnetek Anatolije Anatólija (turško Anadolu, iz grščine ανατολη - »sončni vzhod«; primerjaj Orient in Levant) ali Mala Azija (iz latinščine Asia Minor) je polotok v jugozahodni Aziji, ki danes predstavlja azijski del Turčije.

Anatolija in Bizantinsko cesarstvo · Anatolija in Kılıç Arslan I. · Poglej več »

Antiohija

Antiohija ob Orontu (/ ˈæntiˌɒk /; starogrško Ἀντιόχεια ὶπὶ Ὀρόντου, Antiókheia hē epì Oróntou; tudi Sirska Antiohija) je bilo staro grško mesto na vzhodni strani reke Oront.

Antiohija in Bizantinsko cesarstvo · Antiohija in Kılıç Arslan I. · Poglej več »

Arabščina

Arábščina je semitski jezik, soroden hebrejščini in aramejščini.

Arabščina in Bizantinsko cesarstvo · Arabščina in Kılıç Arslan I. · Poglej več »

Bohemond I. Antiohijski

Bohemond I, tudi Bohemund, Boemund ali Boamund, normanski plemič, knez Taranta in Antiohije, eden od vodij prvega križarskega pohoda, * okoli 1054, San Marco Argentano, Italija - † 3. marec 1111, Canosa di Puglia, Italija.

Bizantinsko cesarstvo in Bohemond I. Antiohijski · Bohemond I. Antiohijski in Kılıç Arslan I. · Poglej več »

Danišmendi

obleganjem Nikeja Danišmendi so bili vladarska dinastija Oguških Turkov, ki je v 11. in 12. stoletju vladala v severnem in vzhodnem delu osrednje Anatolije.

Bizantinsko cesarstvo in Danišmendi · Danišmendi in Kılıç Arslan I. · Poglej več »

Konstantinopel

Konstantinopel (grško Κωνσταντινούπολις, Konstantinoúpolis ali Κωνσταντινούπολη Konstantinoúpoli, "Konstantinovo mesto"; latinsko Constantinopolis, otomansko, turško: قسطنطینية, Kostantiniyye) je bilo rimsko/bizantinsko glavno mesto (330–1204 in 1261–1453) latinskega (1204–1261) in osmanskega cesarstva (1453–1924).

Bizantinsko cesarstvo in Konstantinopel · Konstantinopel in Kılıç Arslan I. · Poglej več »

Konya

Konya (turško; grško Ἰκόνιον Ikónion, latinsko Ikonij) je glavno mesto province na jugozahodnem robu osrednje Anatolije in je sedmo najbolj naseljeno mesto v Turčiji z metropolitanskim prebivalstvom več kot 2,1 milijona.

Bizantinsko cesarstvo in Konya · Konya in Kılıç Arslan I. · Poglej več »

Križar

Krížarji ali božji vitezi so bili vojščaki, ki so na poziv papeža sodelovali v križarskih vojnah, da bi iz rok muslimanov osvobodili sveto mesto Jeruzalem.

Bizantinsko cesarstvo in Križar · Križar in Kılıç Arslan I. · Poglej več »

Križarske države

Križarske države okrog leta 1140 Križarske države so bile fevdalne države, ki so jih v 12. in 13. stoletju v Mali Aziji, na Bližnjem vzhodu (Levantu), v Grčiji in na Iberskem polotoku ustanovili zahodnooevropski križarji.

Bizantinsko cesarstvo in Križarske države · Križarske države in Kılıç Arslan I. · Poglej več »

Langobardi

Langobardske posesti v Italiji: Lamgobardsko kraljestvo ''(Nevstrija, Avstrija in Tuskija)'' in langobardski vojvodini Spoleto in Benevento Langobardi (latinsko Langobardi, italijansko Longobardi) ali Lombardi so bili germansko ljudstvo iz severne Evrope, ki je od leta 568 do 774 vladalo v večjem delu Apeninskega polotoka.

Bizantinsko cesarstvo in Langobardi · Kılıç Arslan I. in Langobardi · Poglej več »

Nikejsko cesarstvo

Nikejsko cesarstvo (grško: Βασίλειον τῆς Νίκαιας, turško: İznik İmparatorluğu) je bila največja bizantinska grška država, ki so jo ustanovili plemiči Bizantinskega cesarstva po padcu Bizanca v četrti križarski vojni leta 1204.

Bizantinsko cesarstvo in Nikejsko cesarstvo · Kılıç Arslan I. in Nikejsko cesarstvo · Poglej več »

Prva križarska vojna

Prva krížarska vojna (1095–1099) je bil vojni pohod evropskih krščanskih sil, katerega namen je bil pomagati Bizantinskemu cesarstvu v boju proti seldžuškim Turkom ter iztrgati Jeruzalem in Sveto deželo iz rok muslimanov.

Bizantinsko cesarstvo in Prva križarska vojna · Kılıç Arslan I. in Prva križarska vojna · Poglej več »

Seldžuki

Veliko Seldžuško cesarstvo 1092 Seldžuki, tudi Turki Seldžuki ali Selčuki, (turško Selçuklular), so bili sunitska muslimanska dinastija, ki je od 11. do 14. stoletja vladala delu srednjeazijskih step in Bližnjega Vzhoda.

Bizantinsko cesarstvo in Seldžuki · Kılıç Arslan I. in Seldžuki · Poglej več »

Sirija

Sirska arabska republika ali Sirija je obmorska država na Bližnjem vzhodu.

Bizantinsko cesarstvo in Sirija · Kılıç Arslan I. in Sirija · Poglej več »

Sultan

Sultan (arabsko سلطان) je islamski vladarski naslov.

Bizantinsko cesarstvo in Sultan · Kılıç Arslan I. in Sultan · Poglej več »

Sultanat Rum

Sultanat Rum (ali Anadolu Selçuklu Devleti ali Türkiye Selçuklu Devleti ali Konya Selçuklu Devleti) je bil nadaljevanje Velikega seldžuškega cesarstva v Anatoliji. Prestolnica sultanata je bil najprej İznik (Nikeja) in za njim Konya. Sultanov dvor je bil zelo mobilen, zato so bile začasne prestolnice tudi druga mesta, na primer Kayseri in Sivas. Sultanat se je na svojem višku raztezal od Antalye in Alanye na sredozemski obali do Sinopa na obali Črnega morja, na vzhodu do jezera Van in na zahodu do Denizlija v zaledju Egejskega morja. Izraz Rum izhaja iz arabskega imena Rimskega oziroma Bizantinskega cesarstva. Seldžuki so svoj sultanat imenovali Rum, ker je nastal na ozemlju, ki so ga muslimanske vojske dolgo časa imele za rimsko oziroma bizantinsko. Sultanat je dosegel svoj višek v poznem 12. in zgodnjem 13. stoletju, ko so Seldžuki osvojili ključna bizantinska pristaniška mesta na sredozemski in črnomorski obali. V Anatoliji so z zgraditvijo mreže karavanaserajev pospeševali trgovanje z dobrinami od Irana in Srednje Azije do črnomorskih in sredozemskih pristanišč. Posebno tesne trgovske stike so imeli z Genovsko republiko, ki ae je začela razvijati v tistem času. Vedno bolj bogati sultanat je na vzhodu absorbiral druge turške države, ki so nastale po bitki pri Manzikertu leta 1071: Danišmende, Mengučekide, Saltukide in Ortokide. Seldžuški sultani so se uspešno upirali križarjem, ne pa tudi napreduječim Mongolom in leta 1243 so postali njihovi vazali. Država je kljub prizadevanjem, da se ohrani celovitost države, začela v drugi polovici 13. stoletja razpadati in je v prvem desetletju 14. stoletja popolnoma izginila. V zadnjih desetletjih obstoja je na ozemlju sultanata nastalo mnogo majhnih kneževin – bejlukov. Med njimi je začel prevladovati bejluk Osmana I., iz katerega se je kasneje razvilo Osmansko cesarstvo.

Bizantinsko cesarstvo in Sultanat Rum · Kılıç Arslan I. in Sultanat Rum · Poglej več »