Annales Sangallenses maiores in Henrik III. Nemški

Bližnjice: Razlike, Podobnosti, Jaccard Podobnost koeficient, Reference.

Razlika med Annales Sangallenses maiores in Henrik III. Nemški

Annales Sangallenses maiores vs. Henrik III. Nemški

''Annales Sangallenses maiores'' Annales Sangallenses maiores (nemško Größere St. Gallener Jahrbücher, slovensko Veliki sangallenski letopisi) so letopisi knežje opatije Sankt Gallen za obdobje od leta 709 do 1056. Henrik III., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 28. oktober 1016 ali 1017, † 5. oktober 1056, Bodfeld, Harz. Ko je Henrik III. po očetovi smrti leta 1039 zavladal samostojno, je bil dobro izobražen in že izkušen vladar. Že 12 let je (sprva ob pomoči freisinškega škofa) upravljal vojvodino Bavarsko, vodil je že vojsko proti Češki, bil je že izvoljeni nemški kralj, burgundski kralj, vojvoda na Švabskem in kmalu nato tudi na Koroškem. Prenos oblasti je tako potekal mirno, brez zapletov, ne pa tudi vladanje. Pri vladanju se je, tako kot njegovi predhodniki, opiral na cerkvene kneze. Brez predsodkov je sam nastavljal škofe. Pa tudi vojvode je imenoval kar sam, brez volitev in ne da bi se prej posvetoval z domačim plemstvom. Po smrti lotarinškega vojvode Gozela je njegovemu sinu, Gotfridu Bradatemu, dodelil le polovico očetovega fevda. Gotfrid se mu je uprl z vojsko in v spopad pritegnil tudi sosednje plemstvo. Spor se je v presledkih vlekel vse do Henrikove smrti. Podreditev Češke je Henrik dosegel z vojsko; to pa se mu ni posrečilo na Ogrskem. Henrik je obnovil cesarsko oblast v Italiji. Odpravil je cerkveni razkol tako, da je odstavil tri papeže, ki so si lastili pontifikat, in postavil svojega, nemškega papeža Klemena II., pristaša klinijske reforme, ki jo je tudi Henrik podpiral. Papež Klemen II. ga je kronal za cesarja. Henrikov način vladanja je med nemškimi knezi povzročal vse več nezadovoljstva. Med njegovim drugim pohodom v Italijo so proti cesarju skovali zaroto, ki pa je propadla, potem ko sta na hitro, eden za drugim, umrla glavna protagonista (Konrad I. Bavarski in Welf Koroški). Henrikovo razmeroma zgodnjo smrt so mnogi zgodovinarji ocenjevali kot katastrofo, ki je ob šele šestletnem nasledniku, Henriku IV., ki ni imel priložnosti vladarsko dozoreti, pripeljala do investiturnega boja.