1056 in Henrik IV. Nemški

Bližnjice: Razlike, Podobnosti, Jaccard Podobnost koeficient, Reference.

Razlika med 1056 in Henrik IV. Nemški

1056 vs. Henrik IV. Nemški

1056 (MLVI) je bilo prestopno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na ponedeljek. Henrik IV., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 11. november 1050, Goslar, † 7. avgust 1106, Liège. Henrik IV. je znan po bojevanju s papeži in visokim plemstvom za ohranitev kraljeve in cesarske avtoritete in s tem povezanim romanjem v Cannoso. Rimsko-nemški kralj je postal šestleten. Posvetno in cerkveno plemstvo je znalo njegovo mladoletnost dobro izkoristiti v svoj prid. Takoj ko je petnajstleten zavladal samostojno, je skušal Henrik kraljevemu položaju, nekoliko nespretno in z opiranjem na nižje plemstvo, povrniti nekdanji ugled. Pri tem se mu je uprlo saško plemstvo. Henriku je uspelo zadušiti saški upor, a se je takoj za tem zapletel v spor s papežem Gregorjem VII., ki je Henrika izobčil. Izobčenje je dalo legitimnost nameri najvplivnejših nemških knezov, da kralja odstavijo. Da bi se temu izognil, se je osebno ponižal in šel prosit papeža v Canosso za odpuščanje, ki ga je tudi dobil (januarja 1077). Kljub temu so nemški knezi izvolili protikralja, Rudolfa Švabskega. Kralj in protikralj sta se nekaj let bojevala brez odločitve. Gregor VII. je Henrika ponovno izobčil. Leta 1080 pa je prišlo do odločitve: protikralj je v boju padel, Henrik pa je z vojaškim pohodom v Italijo pregnal Gregorja VII. iz Rima, postavil za protipapeža Klemena III. in se pustil od njega kronati za cesarja. Leta 1087 je dobil Henrik še močnejšega nasprotnika, diplomatsko spretnega papeža Urbana II., ki je z novim elanom nadaljeval Gregorjev boj. Proti njemu Henrik z vojsko, ki jo je ponovno pripeljal v Italijo, ni uspel. Nasprotno, papež je s pozivom na križarsko vojno pridobil večji del evropskega plemstva. Na svojo stran je pridobil tudi Henrikovega sina Konrada, ki ga je malo pred tem dal oče kronati za nemškega kralja. Henrik se tako niti ni mogel vrniti domov, dokler leta 1087 močni Welfi, gospodarji Bavarske, razočarani nad sodelovanjem s papežem, niso prestopili nazaj na Henrikovo stran; Henriku so odprli alpske prelaze in lahko se je vrnil v Nemčijo. V Nemčiji je polagoma spet uveljavil svojo oblast, odstavil Konrada in za svojega naslednika določil drugega sina, Henrika V. Leta 1099 je umrl papež Urban II. in leto za njim tudi protipapež. Cerkvenega razkola ni bilo več in Henrik je iskal pot do sprave. Vendar Urbanov naslednik, papež Pashal II., za to ni imel posluha. Avtoriteta izobčenega kralja je vse boj kopnela tudi v Nemčiji. Leta 1104 ga je izdal še drugi sin, Henrik V., in stopil na čelo bavarskih upornikov. S prevaro je prijel očeta in ga prisilil, da se je odpovedal prestolu.

Henrik III. Nemški

Henrik III., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, * 28. oktober 1016 ali 1017, † 5. oktober 1056, Bodfeld, Harz. Ko je Henrik III. po očetovi smrti leta 1039 zavladal samostojno, je bil dobro izobražen in že izkušen vladar. Že 12 let je (sprva ob pomoči freisinškega škofa) upravljal vojvodino Bavarsko, vodil je že vojsko proti Češki, bil je že izvoljeni nemški kralj, burgundski kralj, vojvoda na Švabskem in kmalu nato tudi na Koroškem. Prenos oblasti je tako potekal mirno, brez zapletov, ne pa tudi vladanje. Pri vladanju se je, tako kot njegovi predhodniki, opiral na cerkvene kneze. Brez predsodkov je sam nastavljal škofe. Pa tudi vojvode je imenoval kar sam, brez volitev in ne da bi se prej posvetoval z domačim plemstvom. Po smrti lotarinškega vojvode Gozela je njegovemu sinu, Gotfridu Bradatemu, dodelil le polovico očetovega fevda. Gotfrid se mu je uprl z vojsko in v spopad pritegnil tudi sosednje plemstvo. Spor se je v presledkih vlekel vse do Henrikove smrti. Podreditev Češke je Henrik dosegel z vojsko; to pa se mu ni posrečilo na Ogrskem. Henrik je obnovil cesarsko oblast v Italiji. Odpravil je cerkveni razkol tako, da je odstavil tri papeže, ki so si lastili pontifikat, in postavil svojega, nemškega papeža Klemena II., pristaša klinijske reforme, ki jo je tudi Henrik podpiral. Papež Klemen II. ga je kronal za cesarja. Henrikov način vladanja je med nemškimi knezi povzročal vse več nezadovoljstva. Med njegovim drugim pohodom v Italijo so proti cesarju skovali zaroto, ki pa je propadla, potem ko sta na hitro, eden za drugim, umrla glavna protagonista (Konrad I. Bavarski in Welf Koroški). Henrikovo razmeroma zgodnjo smrt so mnogi zgodovinarji ocenjevali kot katastrofo, ki je ob šele šestletnem nasledniku, Henriku IV., ki ni imel priložnosti vladarsko dozoreti, pripeljala do investiturnega boja.

1056 in Henrik III. Nemški · Henrik III. Nemški in Henrik IV. Nemški · Poglej več »

Papež Viktor II.

Papež Viktor II. ((Papa Victor Secundus) rojen kot Gebhard von Calw, Dollnstein und Hirschberg (Gebhard comte de Calw, Dollnstein et Hirschberg), je bil nemški škof, kardinal in papež, * okrog 1017, Nordgau ((Bavarska,Nemčija, Sveto rimsko cesarstvo), † 28. julij 1057 Arezzo (Toskana, Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija). Papež je bil od 13. aprila 1055 do svoje smrti 28. julija 1057. Bil je peti nemški papež v zgodovini, a po vrsti četrti, ki je uresničeval gregorijansko reformo.

1056 in Papež Viktor II. · Henrik IV. Nemški in Papež Viktor II. · Poglej več »